…najbolj dragocena bitja na našem planetu. Tako nedolžni, nežni, preprosti, iskreni, pristni, srčni, topli… pa jim dovolimo, da taki tudi ostanejo? Jim dopuščamo njihovo pristnost? Sprejemamo njihove iskrene besede? Smo pozorni na njihove potrebe, ki pogosto niso jasno izražene? Jim dovolimo, da pokažejo kaj v resnici čutijo, kako razmišljajo? Se jim znamo opravičiti, ko prepoznamo svojo zmoto?
Kako se počutimo, ko otrok naredi ali reče nekaj, kar po naše ne bi smel? Smo zmožni sprejeti njegova čustva in dejanja ali nas to vrže iz tira? Najbrž upravičeno čuti to kar čuti in počne to kar počne. Lahko je v stiski, lahko se sooča z izzivi, ki so preveliki zanj, morda pa mu le manjka naše pozornosti in bližine – predvsem tiste, ko smo resnično prisotni. V današnjem svetu smo starši pogosto preveč obremenjeni in, žal, tudi vse preveč odtujeni od sebe. Ne zmoremo čutiti sebe in posledično tudi svojega otroka ne. A otroci so tu ravno zato, da se ob njih učimo – o sebi. Odpirajo naše rane, ki smo jih dobili tekom odraščanja. Če si le to dovolimo in smo ob tem pozorni na svoje odzive. Ni vedno preprosto, niti nismo vedno uspešni, a nič zato, pomembno je le, da smo čim bolj zavestni in prisotni v tem trenutku. Zavedati se tudi moramo, da otroci niso naša last. Tu so, da živijo svojo zgodbo in ne naše. Na nas je, da opustimo pričakovanja o tem kakšni naj bi bili »naši« otroci in razmislimo kaj naša morebitna pričakovanja do njih povedo o nas samih. Kakšne strahove imamo v povezavi z njimi in od kje izhajajo?… Vzgajati moramo v prvi vrsti sebe in ne njih.
Biti starš ni preprosta naloga, a vse prevečkrat jo zapletamo bolj kot je to potrebno, pozabimo pa na tisto kar jim moramo v prvi vrsti dati – ljubezen, sprejemanje in občutek varnosti. Morda pa moramo vse to najprej dati sebi. Zato, ljubimo in sprejemajmo najprej sebe, potem bo precej lažje tudi brezpogojno ljubiti in sprejemati »lastne« otroke.
Podarimo svojim otrokom topel objem, ki bo ob tem morda pozdravil tudi kakšno našo otroško ranico.