








Kaj djotiš je in kaj djotiš ni – tej temi bi danes rada namenila nekaj besed.
Djotiš je:
In djotiš nikakor ni:
Vsi se srečujemo s svojo temo, s svojimi ranami, s posledicami svojih lastnih izbir, z majhnimi in veliki življenjskimi izzivi, a ne pozabi, vedno je na koncu tunela lučka, ki te popelje svetlobi naproti, a moraš znati sprejeti tudi temni in zahtevnejši del življenja. Torej, ko ti je težko, sprejmi, da je tudi to del tvojega življenja in da je tudi to ena od (glavnih) poti do tvoje notranje moči. Zato, sprejmi točno to, kar se ti v tem trenutku dogaja in zaupaj, da si lahko ustvariš prav vse, po čemer hrepeni tvoja duša – le prisluhni ji in zaupaj si.
čas je za ljubezen in sprejemanje
če te zanima svetovanje v živo ali na daljavo, lepo vabljen/a, da se spoznava. Tule je link do djotiš svetovanj, ki jih ponuja MojObjeM, ki je tu zate.
Kaj so napake, kaj je poraz,
če padeš, vstani in daj si le čas.
Kaj so strahovi, kaj so skrbi,
bodi v trenutku, tako se živi.
Kaj so navade, kaj so razvade,
spremeni, če se ti kaj ne dopade.
Kaj so rane, kaj bolečina,
začuti vse in manjša bo težina.
Kaj je jeza, kaj trpljenje,
spusti ju in lažje bo življenje.
Kaj je sla, kaj pohlep,
nikar ne ujemi v lastni se oklep.
Kaj so želje, sanje tvoje,
živi jih, naj srce ti poje.
Kaj so strast, ljubezen in veselje,
neguj jih in krasno tvoje bo življenje.
by Barbara, MojObjeM
Smrt v življenju se tudi zgodi,
bodi pogumen, poglej ji v oči.
Smrt v življenju se tebi zgodi,
ko odvržeš od sebe kar tvoje več ni.
Vsak konec prinese bolečo težino,
a hkrati obda te z novo svežino.
Zato si dovoli vmes malo umreti
in s polnimi pljuči življenje živeti.
Tole življenje le eno imaš,
sam si izberi kam daješ svoj čas.
Bodi v bližini ti dragih ljudi,
nikar ne ujemi se v svet iluzij.
In ko tvoj bližnji za večno zaspi,
dovoli si žalost, saj to boli.
A ko ostaneš sam le s spomini,
vedi, da rajni bo vedno v bližini.
Bodi hvaležen za čas, za ljudi,
živi življenje kot ti duša veli.
by Barbara, MojObjeM
Poglej se v ogledalo, poglej se v oči,
dušo začuti, jo sebi odpri.
Kaj ti šepeče, kaj ti veli,
duša ti tvoja le dobro želi.
Sledi le temu kaj ti pove,
pusti vse druge, drugi ne ve.
Ugasni programe, ugasni svoj um,
duši prisluhni, najdi pogum.
Delaj te tisto, kar tvoje res je,
bodi le ti in to je vse.
Ti si edini, ki zase res ve,
kaj te napolni in kaj se ne sme.
Vzemi si čas še za lastno samoto,
tam boš občutil svojo goloto.
Dovoli si rane čutiti močno,
izjokaj, izpusti, vse bo odšlo.
Spusti preteklost, naj ne boli,
pusti prihodnost, je tukaj še ni.
Živi za danes, to zdaj le imaš,
ti si edini, ki usmerja tvoj čas.
by Barbara, MojObjeM
Kako lepo bilo bi te imeti
in sanje skupaj živeti,
bi duša dušo začutila,
se druga v drugo bi izlila.
Kako lepo bilo bi te imeti
te pobožati, poljubiti, objeti,
s teboj misli deliti
in drug drugega k rasti bodriti.
Kako lepo bilo bi te imeti
in skupaj v tišini zapeti
pesem srca, ki dobro ve in zna,
ko dušo sorodno prepozna.
Kako lepo bilo bi te imeti
skupaj s teboj poleteti,
s tabo leteti in te spustiti,
če duša tvoja želi sama naprej oditi.
Kako lepo bilo bi te imeti,
a prej moram sama s seboj znati živeti,
da potem ko prideš ti,
nov svet se skozi naju rodi.
by Barbara, MojObjeM
Kdo si, ko ob tebi drugih ni ljudi,
ko sam sebi zreš v lastne si oči?
Kdo si, ko tema se spusti in ugasnejo luči,
ko se bolečina prebudi in duša zaboli?
Kdo si, ko odvržeš vse strahove in skrbi,
ko te prihodnost ne plaši in preteklost ne duši?
Kdo si, ko ni obžalovanj in neuresničenih sanj
ko duša ne boli in se srce razveseli?
Kdo si, ko spustiš vse to, kar tvoje ni,
ko duša tvoja svobodno lahko vzleti?
Kdo si…to veš le ti…svet rabi avtentične ljudi
by Barbara, MojObjeM
LJUBEZEN
Biti zaljubljen res je lepo,
a ne ujemi se v vse kar zdi se zlato.
Lahko so hormoni, lahko je le strast,
ki zlahka nad tabo si vzame oblast.
Lahko je bolečina, lahko le praznina,
ki hipno zapolni jo človeška bližina.
Lahko je privid, lahko le utvara,
ki dušo tvojo hitro prevara.
Lahko je navada, lahko le naslada,
a tvojim očem nevidna nadvlada.
Ne ujemi se v zlate okove,
ko drugi podarja ti bujne darove.
Ne padaj na obleko, izgled in parfum,
poglej v globino, če tam je kak šum.
Beseda te sladka naj ne premami,
dejanje poglej, naj to te omami.
Pusti iluziji, da sama živi,
bodi v ljubezni ti samo ti.
Dovoli si čas, spoznavaj ljudi,
ljubezni se pravi nikdar ne mudi.
by Barbara, MojObjeM
Otroci, naše največje bogastvo…najbolj dragocena bitja na našem planetu. Tako nedolžni, nežni, preprosti, iskreni, pristni, srčni, topli… pa jim dovolimo, da taki tudi ostanejo? Jim dopuščamo njihovo pristnost? Sprejemamo njihove iskrene besede? Smo pozorni na njihove potrebe, ki pogosto niso jasno izražene? Jim dovolimo, da pokažejo kaj v resnici čutijo, kako razmišljajo? Se jim znamo opravičiti, ko prepoznamo svojo zmoto?
Kako se počutimo, ko otrok naredi ali reče nekaj, kar po naše ne bi smel? Smo zmožni sprejeti njegova čustva in dejanja ali nas to vrže iz tira? Najbrž upravičeno čuti to kar čuti in počne to kar počne. Lahko je v stiski, lahko se sooča z izzivi, ki so preveliki zanj, morda pa mu le manjka naše pozornosti in bližine – predvsem tiste, ko smo resnično prisotni. V današnjem svetu smo starši pogosto preveč obremenjeni in, žal, tudi vse preveč odtujeni od sebe. Ne zmoremo čutiti sebe in posledično tudi svojega otroka ne. A otroci so tu ravno zato, da se ob njih učimo – o sebi. Odpirajo naše rane, ki smo jih dobili tekom odraščanja. Če si le to dovolimo in smo ob tem pozorni na svoje odzive. Ni vedno preprosto, niti nismo vedno uspešni, a nič zato, pomembno je le, da smo čim bolj zavestni in prisotni v tem trenutku. Zavedati se tudi moramo, da otroci niso naša last. Tu so, da živijo svojo zgodbo in ne naše. Na nas je, da opustimo pričakovanja o tem kakšni naj bi bili »naši« otroci in razmislimo kaj naša morebitna pričakovanja do njih povedo o nas samih. Kakšne strahove imamo v povezavi z njimi in od kje izhajajo?… Vzgajati moramo v prvi vrsti sebe in ne njih.
Biti starš ni preprosta naloga, a vse prevečkrat jo zapletamo bolj kot je to potrebno, pozabimo pa na tisto kar jim moramo v prvi vrsti dati – ljubezen, sprejemanje in občutek varnosti. Morda pa moramo vse to najprej dati sebi. Zato, ljubimo in sprejemajmo najprej sebe, potem bo precej lažje tudi brezpogojno ljubiti in sprejemati »lastne« otroke.
Podarimo svojim otrokom topel objem, ki bo ob tem morda pozdravil tudi kakšno našo otroško ranico.