Ko sem se, ob resni bolezni lastnega otroka, ponovno zavedela kako minljiva so naša življenja, sem se znova in še bolj zamislila nad življenji, ki jih živimo. Koliko pozornosti namenjamo situacijam in ljudem, na katere ne moremo vplivati. Kako se izgubljamo v nesmiselnih prepirih. Koliko časa namenjamo pridobivanju in ustvarjanju materialnih dobrin, ki nam dostikrat jemljejo svobodo, prinašajo dodatne obveznosti in nas odvračajo od tistega, kar je resnično pomembno za našo lastno srečo, notranje zadovoljstvo in mir v duši. Kako radi ostajamo v coni poznanega in dostikrat neudobnega ter kako težko upamo stopiti v novo, neznano cono, ker ne verjamemo, da je novo lahko boljše, bolj udobno, bolj naše. Kako pogosto si dovolimo, da strahovi in prepričanja, ki niti niso naši, krojijo naša življenja. Kolikokrat utišamo svoje sanje, samo zato ker ne verjamemo vase. Kako včasih že preprostim potrebam, kot so spanje, ustrezna prehrana in obisk stranišča ne posvetimo dovolj svoje pozornosti. Kako radi se izgubljamo v divjem ritmu naših življenj, a si globoko v sebi želimo le pristnega stika s samim seboj. Kako radi prebiramo razne novice, sledimo trendom, politiki, gospodarstvu, dogajanju v svetu, pomembnim osebam…, a pozabljamo, da bi morali slediti zgolj enemu samemu – SEBI.

Zato, drago bitje, če se za trenutek ustaviš in pomisliš…
Kolikokrat rečeš DA sebi, svojim željam in potrebam? Kolikokrat res začutiš sebe, svoje telo in svoje občutke? Kolikokrat upaš izraziti svoja čustva?
Kolikokrat narediš nekaj samo zato, ker želiš ugoditi sebi? Kolikokrat si resnično ponosen nase?
Kolikokrat se obdaš z ljudmi, ki te podpirajo in cenijo? Kolikokrat upaš biti to, kdor si?
Kolikokrat si rečeš, da si popoln, prav tak kot si?

Vem, da si želiš lahkotnosti. Lahkotnosti, kakršno izžarevajo mali otroci. Zato si kdaj pa kdaj vzemi čas in opazuj male otroke…
Kako odločno izražajo svoje potrebe in kako se zmorejo boriti za svoje želje.
Kaj vse zmorejo doseči.
Kako močno verjamejo vase in kako ponosni znajo biti nase. Kako uživajo v igri in kako hvaležni znajo biti.
Kako iskreni in pristni so.
Kako razumevajoči in sočutni znajo biti.
Kako nedolžna je njihova duša in
koliko ljubezni so nam zmožni dati.

Otroci – naši največji učitelji in naša najbolj iskrena ogledala.

LJUBI IN SPREJEMAJ – sebe in druge, življenje in minljivost