Starševstvo & djotiš

Je želja, načrt, klic male dušice ali pa se je preprosto zgodilo, ne da bi si to posebej želel ali načrtoval… in postaneš starš… prvič, drugič, tretjič, petič… tvoj svet se spremeni… v tebi se rojevajo ljubezen, veselje, sreča, pričakovanje, skrb, strah, negotovost… spoznavaš otroka in odkrivaš kaj s svojimi dejanji sproža v tebi, kaj te uči, kje ti gre dobro od rok in kje te zmanjka.
Iščeš načine kako delovati v njegovo najvišje dobro, vmes morda obupavaš, se smiliš samemu sebi, nadziraš, ukazuješ, moleduješ, jokaš in stokaš… iščeš pot iz labirinta v katerega si zašel, ker nisi znal drugače…
Ja, prav vse je mogoče, a nikar se ne obsojaj, saj vsi kdaj pa kdaj zaidemo… kajti starševstvo je konec koncev le izziv, brez navodil za uporabo… in ti nisi popoln in nihče od nas ni in nobene potrebe ni po tem, pomembno je le, da si odpustiš, če kdaj kje brcneš mimo in da iščeš rešitve.
Ko si se zaplezal in ne veš kako ven ali pa le zato, ker želiš dati otroku nekaj več, ti lahko tudi MojObjeM in djotiš pomagata – spoznati in bolje razumeti sebe in vajinega otroka.
In ko bolje razumeš sebe in otroka, takrat veš zakaj oba delujeta kot delujeta, kje so vajine šibke točke, kje ga lahko podpreš, kaj ga veseli in kaj ga bremeni, kje moraš ti pri sebi kaj spremeniti, sprejeti ali le spustiti, vedno pa le brezpogojno ljubiti in sprejemati – sebe in otroka.

OTROCI

…najbolj dragocena bitja na našem planetu. Tako nedolžni, nežni, preprosti, iskreni, pristni, srčni, topli… pa jim dovolimo, da taki tudi ostanejo? Jim dopuščamo njihovo pristnost? Sprejemamo njihove iskrene besede? Smo pozorni na njihove potrebe, ki pogosto niso jasno izražene? Jim dovolimo, da pokažejo kaj v resnici čutijo, kako razmišljajo? Se jim znamo opravičiti, ko prepoznamo svojo zmoto?
Kako se počutimo, ko otrok naredi ali reče nekaj, kar po naše ne bi smel? Smo zmožni sprejeti njegova čustva in dejanja ali nas to vrže iz tira? Najbrž upravičeno čuti to kar čuti in počne to kar počne. Lahko je v stiski, lahko se sooča z izzivi, ki so preveliki zanj, morda pa mu le manjka naše pozornosti in bližine – predvsem tiste, ko smo resnično prisotni. V današnjem svetu smo starši pogosto preveč obremenjeni in, žal, tudi vse preveč odtujeni od sebe. Ne zmoremo čutiti sebe in posledično tudi svojega otroka ne. A otroci so tu ravno zato, da se ob njih učimo – o sebi. Odpirajo naše rane, ki smo jih dobili tekom odraščanja. Če si le to dovolimo in smo ob tem pozorni na svoje odzive. Ni vedno preprosto, niti nismo vedno uspešni, a nič zato, pomembno je le, da smo čim bolj zavestni in prisotni v tem trenutku. Zavedati se tudi moramo, da otroci niso naša last. Tu so, da živijo svojo zgodbo in ne naše. Na nas je, da opustimo pričakovanja o tem kakšni naj bi bili »naši« otroci in razmislimo kaj naša morebitna pričakovanja do njih povedo o nas samih. Kakšne strahove imamo v povezavi z njimi in od kje izhajajo?… Vzgajati moramo v prvi vrsti sebe in ne njih.
Biti starš ni preprosta naloga, a vse prevečkrat jo zapletamo bolj kot je to potrebno, pozabimo pa na tisto kar jim moramo v prvi vrsti dati – ljubezen, sprejemanje in občutek varnosti. Morda pa moramo vse to najprej dati sebi. Zato, ljubimo in sprejemajmo najprej sebe, potem bo precej lažje tudi brezpogojno ljubiti in sprejemati »lastne« otroke.
Podarimo svojim otrokom topel objem, ki bo ob tem morda pozdravil tudi kakšno našo otroško ranico.

KO STARO UMRE, SE RODI NOVO

Minevanje, zaključevanje, spuščanje starega… ni preprosto, pa naj gre za naše odnose, kariero, naše delovanje, način razmišljanja ali življenje samo. V življenju je že tako, da se vse enkrat začne in konča. Staro umre in rodi se novo. To je preprost naravni cikel, ki ga moraš le sprejeti. Rodiš se in umreš, a znotraj tega živiš. Živiš, kot si sam dovoliš oziroma kot ti dopuščajo tvoji programi – izbira je vedno le tvoja. A ne obstaja samo konec tvojega življenja, temveč znotraj tega umirajo tudi delčki tebe in obenem se vedno znova rojevajo novi. In skozi tvojo lastno transformacijo se običajno spremenijo tudi tvoji odnosi. Nekateri tako lahko postanejo še bolj kvalitetni, drugim se žal izteče rok trajanja. Sprejeti minevanje le teh ni enostavno. Četudi ti je znotraj nekega odnosa postalo neudobno in ta ni več v skladu s tvojo dušo, je to vseeno tisto nekaj, kar poznaš, ti je domače in seveda nosi s seboj tudi lepe spomine. A življenje se ne dogaja v spominih, življenje se dogaja tukaj in zdaj, spomine na tisto lepo kar je bilo, pa lahko vedno z veliko mero hvaležnosti nosiš v svojem srcu. Pa kljub temu je težko spustiti tisto, kar si tako dolgo imel za svoje. To niso procesi, ki se zgodijo čez noč in včasih se zdi, kot da se vožnja po krožišču nikdar ne bo končala. Dokler ne pride dan, ko preprosto v starem ne zmoreš več ostati in se odločiš. Izbereš izvoz, za katerega čutiš, da je najboljši zate, pa čeprav te je ob tem strah. Ob vsem tem se nekako veseliš novega, je pa ob tem normalno, da te je strah neznanega in kaj bo to prineslo ne le tebi, temveč tudi tistim, ki so morda del te transformacije. A kljub temu se odločiš slediti sebi. Vsak dan znova, čeprav na tebe morda pritiska okolica ali pa kakšno tvoje globoko zakoreninjeno prepričanje, ki te včasih še skuša potegniti na staro pot. Ampak, če se ustaviš in zaslišiš sebe, začutiš svoje telo, takrat se ponovno zaveš čemu moraš slediti. Da, slediti moraš sebi. To ni egoizem, to je le ljubezen do sebe. Dati sebi tisto, kar sam potrebuješ. Tisto, kar tebe polni. Tisto, ob čemer zapoje tvoja duša. Tisto nekaj, ob čemer se počutiš živ in svoboden. Kajti, le tak boš največ lahko dal svetu.
Zato, drago moje bitje, naj se ti nikar ne mudi v neznano, a obenem ne presliši notranjega glasu, ki ti šepeta tvojo resnico. Bodi pogumen in zaupaj, da boš zmogel vse in da vse pride ob svojem času. Vedi, da ne bo vedno lahko, a hkrati se zavedaj, da si edino ti tisti, ki lahko poskrbi za svojo lastno srečo. Zato, poišči odgovore in srečo najprej v sebi. Imej se rad in bodi sam sebi najbolj zvest prijatelj. Zaupaj svoji resnici.

ZDŽATI Z OBČUTKI

Nemir, tesnoba, strah, žalost, jeza, frustracija, negotovost, občutek, da nisi dovolj, da nisi sprejet in ljubljen tak kot si… hm… neprijetni občutki, od katerih tako radi zbežimo… v hrano, opojne substance, v odnose, delo, šport… karkoli že, samo da pozabimo na ta strašen občutek v telesu. A beg nas ne bo rešil teh zoprnih obiskovalcev, le skrili se bodo in privreli na dan vedno znova ob podobnih situacijah… ostali bodo z nami, dokler jim ne bomo namenili svoje pozornosti… dokler si ne bomo dovoli čutiti to kar čutimo. Vem, ni lahko, nikakor ne, a je tako dragoceno, ko zmoremo obstati z vsemi temi sitnimi gosti, ki so naselili naše telo. Tu so. In sprejeti jih moramo. Z odprtimi rokami. Potrebno se je ustaviti in si dovoliti začutiti vse tisto, kar čutiš. Samo občuti in dovoli, da ti občutki preplavijo tvoje telo. Začuti jih in samo dihaj in bodi prisoten. Resnično jih začuti. Naj boli, naj bo neprijetno in joči, kriči, brcaj, dihaj… karkoli, samo dovoli si to čutiti in sprejeti kot del sebe. Vsi ti občutki imajo nekje izvor, najpogosteje v tvojem otroštvu, zato poišči od kje izhajajo. Spomni se situacij, v katerih si se kot otrok podobno počutil kot v tem trenutku… tam je izvor… ugotovi kaj je tisti mali deček oziroma tista mala deklica potreboval/a. Daj ji/mu to. Daj ji/mu to, kar ji/mu takrat ljudje okoli nje/ga niso znali dati. Objemi jo/ga. Izjoči vso bolečino. Dovoli si čutiti. Danes, jutri, čez leto dni.. kakorkoli, dovoli si čutiti in ozdraviti svoje rane in samo zdrži z občutki… boš videl, da bo potem lažje… in potem si sam daj tisto kar potrebuješ…morda le objem, spanec, gibanje, pogovor…
Tudi MojObjeM ti skozi djotiš, moje izkušnje in znanje lahko pomaga razumeti od kje izvirajo tvoje rane, katero svojo karakterno lastnost si sam prinesel na svet, da si dovzeten za določene situacije in občutke in kaj je smiselno uravnovesiti pri sebi, da ti bo iz dneva v dan lažje živeti s seboj in vsem tem kar občutiš. Da bo iz dneva v dan življenje postajalo vedno bolj tvoje, kajti le tvoje je in edino ti imaš vpliv na to, kako se boš počutil in kako se boš spopadal tudi s temo, ki je v tebi. V vseh nas so temni in svetli kotički. Vse to si ti, zato se le sprejmi z vsem, kar nosiš v sebi. In dovoli si lastno transformacijo, ki pa naj bo ljubeča in sočutna. Nikakor se ne obsojaj, le nežno ObjeMi vse tisto, kar nosiš v sebi.

MISLI OB 1. NOVEMBRU

V teh dneh se še bolj zaveš izgub tvojih najdražjih. Vem, zna biti hudo. Na dan lahko privrejo spomini, solze, bolečine, obžalovanje… dovoli si vse to čutiti. In morda nekaj trenutkov nameni tudi zavedanju lastne minljivosti. Je že tako, da se rodimo in umremo, tega se ne da spremeniti. In ljudje odidejo. Nekateri mnogo prezgodaj. Drugi ostajajo in kar ne morejo prestopiti na drugo stran. Tretji bi odšli, pa jih svojci ne spustijo. Vsak v skladu s svojo dušno izbiro. A tistemu, ki ostaja je težko. Zato si ob vseh spominih dovoli žalost, a ne pozabi biti hvaležen za prav vsakega človeka, ki je bil del tvojega življenja.
Pravijo, da dokler imamo želje, da ostajamo tu, ko jih enkrat več ni, začnemo odhajati, no, edino, če nam kaj drugega prej ne preseka življenjske linije. Kakorkoli že je, je najbrž prav, še posebej, če na naša življenja gledamo kot na množico večnih inkarnacij, pri čemer so ene krajše, druge pa daljše, kakor smo si, pred ponovnim prihodom na Zemljo, izbrali sami. Vse je le del tega, kar si je naša duša izbrala za svojo lastno izkušnjo. In to moramo spoštovati.
Zatorej, v teh dneh obujaj spomine, dovoli si čutiti in bodi hvaležen. Hkrati pa se zavedaj, da vse enkrat mine, zato živi življenje skladno s tvojo dušo. Obdaj se s tistimi, ob katerih tvoje srce poje in s katerimi si ti lahko TI. Ti izbiraš, kako boš živel svoje življenje in s kom boš preživljal dragocene trenutke, in nikoli pravzaprav ne veš kdaj boste ti ali tvoji najdražji poslednjič vdihnili.
Želim ti veliko miru v srčku in ti pošiljam en topel ObjeM, Barbara
čas je za ljubezen in sprejem💛

POVEJ

💛POVEJ…kako močno jo ljubiš…
💛POVEJ…kako ti je dragocena…
💛POVEJ…kaj vse na njej ceniš…
💛POVEJ…kako hvaležen si, ker je del tvojega življenja…
💛POVEJ…kako močno jo spoštuješ…
💛POVEJ…kako se ob njej počutiš…
💛POVEJ…kaj vse si se ob njej že naučil…
💛POVEJ…kako rad si v njeni bližini…
💛POVEJ…vse tisto, kar imaš lepega o neki osebi za povedati…
💛POVEJ…in s tem darilom boš osrečil tako sebe kot njo….
💛zato, POVEJ…iskreno in iz srca, le tisto, kar v sebi resnično čutiš…
💛POVEJ…in nič ne pričakuj v zameno…
💛le POVEJ…in se prepusti čudežu, ki ga ustvarjajo iskrene in tople
besede

LJUBEZEN

Ljudje smo bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo ljubezen. To veličastno, čarobno in svetlo silo, ki premika svet na bolje. A ravno pri ljubezni se nam večkrat zatakne. Če se za trenutek ustavimo in pomislimo kaj smo se o ljubezni tekom svojega življenja naučili? Nekateri to, da moramo ljubezen iskati, se zanjo truditi, si jo zaslužiti, se prilagajati in včasih potrpeti. Drugi to, da moramo najti tisto pravo osebo, ki nas dopolnjuje in izpopolnjuje in v idealnem primeru do konca življenja tudi ostane z nami. Spet tretji ljubezen zamenjajo z željo in hrepenenjem po nečem, kar si trenutno želijo in jim drugi lahko da. Marsikdo pričakuje od partnerja, da ga bo le ta sprejemal, podpiral, cenil, odobraval, spodbujal, razumel in morda celo uresničeval vsako njegovo željo,… Seveda moramo imeti ob sebi ljudi, ki v nas prepoznavajo naše kvalitete, a iskati in morda celo zahtevati od drugega, da nam vse to dnevno »servira« v zadostni količini, tako da se bomo mi počutili cele in srečne, je po eni strani precej stresno za tistega, ki mora vse to »dostavljati«, po drugi strani pa nas vse to dela odvisne od drugih. Zato se hitro zgodi, da naša pričakovanja niso uslišana, kar si posledično lahko razlagamo tako, da nas oseba nima dovolj rada ali pa jo celo mi prenehamo ljubiti. Ko se zaljubimo v nekoga, pričakujemo, da se ne bo spremenil, a potem se zgodi ravno to, mi pa se počutimo prizadete, izigrane, užaljene. Ampak, je vse to res bila ljubezen ali zgolj navezanost na nekaj, kar smo si nekoč izbrali za svoje? Zaradi vseh svojih prepričanj o ljubezni vse prevečkrat vztrajamo v odnosih, ki so se izpeli. Trpimo in ne upamo narediti spremembe, pa čeprav vemo, da bi bila to najboljša odločitev.
Kaj pa je torej tista prava ljubezen? Prava ljubezen si nikogar ne lasti in ne kontrolira. Prava ljubezen se zaveda, da tisti drugi ni tu zato, da uresničuje naše želje, potrebe ali fantazije. Prava ljubezen ne postavlja pogojev. Pravo ljubezen čutiš ali pa ne. Na silo ne gre. Samo z razumom ne gre, potrebno jo je čutiti v srcu, v vseh svojih celicah in predvsem ljubiti in sprejemati najprej samega sebe. Biti pristen. Slediti sebi. Ko zmoremo sebe ljubiti in sprejeti take kot smo, ko se zavedamo, da je vsak od nas unikat in ima pravico biti to kar je, takrat začutimo tisto pravo ljubezen in svobodo. Nihče ni od nikogar. Nihče nikomur ne pripada in nihče ni nikomur nič dolžan. Nihče ni dolžan izpolnjevati naših pričakovanj in od nikogar nimamo pravice karkoli zahtevati kot dokaz ljubezni. Prava ljubezen ne vidi samo naše zunanjosti, temveč nas vidi globoko v dušo in včasih je dovolj samo en pogled in veš, da je na tisti strani nekdo, ki te vidi, čuti in sliši. Prava ljubezen je svoboda. Ljubezen nam da krila, da lahko letimo svobodno, da lahko ohranjamo svoj pravi jaz, da lahko kot osebnost in duhovno bitje rastemo, da smo lahko to kdor smo, brez da bi kdorkoli pričakoval od nas, da postanemo nekdo drug.
Zato, dragi moji, ne pozabite, mi smo prvi, ki moramo biti deležni lastne ljubezni. Ker si jo zaslužimo. V vsakem trenutku si lahko podarimo ljubezen. In kadarkoli jo lahko delimo med ljudi, med svoje najbližje ali med popolne tujce, vseeno je, delimo jo zato, ker jo čutimo, ker jo želimo dati svetu in v zameno ne pričakujemo ničesar. Ali, kot je meni zelo dragocena oseba nekje, nekoč dejala: »Ljubiti nekoga je nekaj čarobnega, če pa ti ta oseba ljubezen še vrača, potem pa si dosegel vrhunec svojega popotovanja.« Zato, ljubite sebe, ljubite druge in ne pričakujte ničesar v zameno, kajti že čutiti ljubezen je neprecenljivo.

SOLZE

Jok in solze. Žalost in bolečina. Obup in težina. Boli. Je hudo. Misliš, da ne bo nikoli minilo. Da si edini, ki doživlja to kar doživljaš. Da te nihče ne razume in podpira. Da ne boš zmogel. Da ni poti ven iz tega.
Vem, da je težko. Da je bolečina ostra in pekoča. Da si utrujen od vsega. Da nimaš več moči. Da ne vidiš izhoda. Da nimaš prave podpore in razumevanja.
Ustavi se. Prisluhni si. Joči. Joči, kolikor želiš. Pusti solzam, naj tečejo. Naj izbrišejo vso tvojo bolečino. Tvoja je in izjokati jo moraš. Vse mora ven iz tebe. Pa naj traja kolikor dolgo mora. Če so solze tu, jih ne zadržuj. Izlij jih iz sebe. Ne beži od svoje bolečine. Boš videl, tu je z namenom. Zato, vztrajaj. Zdrži. Zaupaj, da potrebuješ to izkušnjo. Da boš zaradi nje jutri močnejši. Samo sprejmi, da so solze tokrat potrebne. Da je bolečina tu z namenom. Da ti pokaže, da si ranljiv in da si lahko pristen. Ni potrebe, da zanikaš svoja čustva. Ni potrebe, da si lažeš, da je vse v redu, če ni. In ni potrebno, da si žrtev. Ne bodi žrtev. Najdi smisel svojih solz. Izlij bolečino, a zavedaj se, da s tem ni nič narobe. To je le del tebe in tvojega življenja. In bo minilo. Zaupaj, da mine. Tako kot mine vse. Vedno posije sonce, le vztrajati moraš dovolj dolgo. In nekega dne bo na tvojem licu ponovno nasmeh in pomirjenost in ti boš bogatejši za izkušnjo, ki si si jo dovolil in preko katere si se še bolj povezal sam s seboj. In preživel boš. Zaupaj. Življenje ti naloži toliko kot lahko preneseš in v takih trenutkih si dovoli biti tudi sam. Sam s svojo bolečino. Sam s svojimi solzami. A ne misli, da si sam. Ker nisi. Ker se vsak od nas kdaj znajde v tem, zato, objemi se. Vedno si lahko podariš objem. In nisi več sam. Imaš sebe. Povej si, da se imaš rad. Da si vreden. Da bo minilo, ko bo vsa žalost izjokana. In potem boš ponovno občutil lahkotnost in svojo notranjo moč. Pravzaprav, dovoli si čutiti svojo notranjo moč že zdaj. Kajti, že ko si dovoliš solze, pokažeš da si dovolj močan tudi zanje. Zato, joči in zaupaj, da je vse tako kot mora biti. Si točno tam kjer moraš biti. Vse je tako kot mora biti. Če je nekaj odšlo in si zato žalosten, se zavedaj, da mora staro vedno oditi, da naredi prostor novemu. Imej se rad in ne pozabi – nisi sam. Vedno imaš sebe. In vedno lahko najdeš koga, ki ti zmore prisluhniti.
Pošiljam ti en močan objem, ker vem, kako močno ga včasih potrebujem tudi sama.

ČAS JE

Drago bitje…

Čas je. Ustavi se. Začuti se. Zasliši glas tvoje globine, ki te kliče k sebi. Spusti vse tisto, kar ni tvoje in te obremenjuje. Poskrbi zase. Umakni se. Ne boj se sebe, čeprav je včasih lastna samota strašljiva. Občuti vse, četudi ti je neugodno. Vztrajaj. In vedno bližje boš sebi. Vedno bližje boš svoji resnici. In vedno bližje boš ljubezni, ki tli v tebi. Podari si neskončno obilje ljubezni.

Čas je. Vprašaj se kaj je resnično dobro zate. Kaj je tisto, kar ti bo na dolgi rok prineslo notranje zadovoljstvo. Zaupaj vase in postavi se zase. Svet danes bolj kot kadarkoli potrebuje tebe, da zasiješ v vsej svoji veličini in pokažeš kdo v resnici si in v kaj resnično v svojem bistvu verjameš.

Čas je. Bodi pogumen in sledi sebi. Naj srce upravlja tvoj um in ne dovoli, da se dogaja ravno obratno. Srce deluje iz ljubezni, um vse prevečkrat iz strahu. Čas je za ljubezen in sprejemanje. In začeti moraš, a najprej pri sebi.

Zavedaj se, da se vse dogaja z namenom. Da se ponovno nekaj novega naučiš in prebudiš vse tisto, kar že predolgo spi v tebi. Čas je, da se zbudiš in zaživiš svoje življenje.

DOVOLI SI

Drago bitje…

Dovoli si. Dovoli si biti drugačen. Dovoli si biti avtentičen. Dovoli si biti to kdor si. Dovoli si stopiti iz množice in pokazati svoje pravo bistvo. Dovoli si in povej na glas. Dovoli si včasih kaj pozabiti in pri tem ohraniti mirno kri. Dovoli si reči NE. Dovoli si in prosi za pomoč. Dovoli si in priznaj, da nečesa ne veš ali ne znaš.

Dovoli si uresničevati svoje želje. Dovoli si početi vse tisto, po čemer hrepeniš. Dovoli si delati spremembe, pa čeprav te bodo drugi čudno gledali. Dovoli si, da te mnenja drugih ne ganejo. Dovoli si samo opazovati ljudi in jih sprejeti take kot so.

Dovoli si vsak dan narediti nekaj, kar prižiga strast v tebi. Dovoli si umik. Dovoli si stik s svojimi mislimi in najglobljimi občutki. Dovoli si objem in dotik. Dovoli si sebe in začutil se boš. Dovoli si, da si sam sebi dovolj. Dovoli si sebe ljubiti in sprejeti – ker si to zaslužiš.