MINLJIVOST

Sprejeti smrt. Je težko. O njej neradi govorimo in razmišljamo. Zaradi strahu bežimo. Bežimo v številne aktivnosti, ob katerih pozabimo zakaj smo sploh tu. Pozabimo, da ima vsak začetek svoj konec in da je bistvo med enim in drugim koncem. In kljub temu, da bi si želeli drugače, je minljivost del našega življenja. Pravzaprav, bi si želeli večno živeti?

Te dni smo z otroki gledali film Koko, kjer življenje po smrti obstaja dokler se nas živeči spominjajo, in starejši sin je ob koncu filma rekel: »Kaj ne bi bilo lepo, če bi bilo tudi v resničnem življenju tako, kot je smrt predstavljena v filmu?« Pred časom sem bila v enem od domov starejših občanov. Starostniki, na zadnji postaji svojega življenja. Nekatere je strah smrti in ostajajo. Spet drugi nimajo strahu pred koncem. Verjamejo, da je v svetu na drugi strani svetloba, mir in spokoj. Da se bodo vrnili domov, kjer so sprejeti popolnoma taki kot so in da jih bodo tam počakali vsi njim dragi. Kakorkoli si že predstavljamo življenje po tem življenju, eno je gotovo; čas ki ga preživimo vmes med rojstvom in smrtjo je edini čas, na katerega imamo kot fizično bitje vpliv.

V preteklih dneh smo svoje misli še posebej namenili pokojnim. A pravzaprav ni pomembno ali je 1. november, 1. april ali 28. februar, pokojni v naših srcih živijo vse dni v letu. O njih razmišljamo in govorimo. Ob obujanju spominov morda potočimo še kako solzo. Če smo hvaležni smo za odnos, ki je bogatil naše življenje je za odtenek lažje. Izguba bližnjega nekoliko zamaje naš čustveni svet, a nujno je, da ob izgubi pustimo bolečini, da se izrazi. Nekdo potrebuje umik od ljudi,  drugi jok,  tretji se odene v črnino,… vsak na svoj način preboleva izgubo, nič ni prav in nič ni narobe, pomembno pa je, da si vzamemo čas za žalovanje. Si dovolimo vsa čustva. Se ne delamo močnejše kot smo.

Misel na konec nas straši, a ni potrebno, da je tako. Če smrt sprejmemo kot del svojega življenja, lahko lažje v večji polnosti zaživimo svoje življenje. Zato, drago bitje, ne izgubljaj se več v nesmislih, ki ti grenijo življenje, temveč vzemi škarje in platno v svoje roke in si skroji življenje po lastnem okusu. Vzemi si čas za tebi drage ljudi zdaj, dokler so s tabo in ti z njimi. Bodi bolj sočuten do sebe. Bodi bolj razumevajoč do drugih. Sprejemaj sebe in ljudi okoli sebe. Ne izgubljaj časa za nesmiselne prepire. Išči dobro v ljudeh. Dihaj in ne pozabi živeti. Zajemaj življenje z veliko žlico, kajti nikoli ne veš kdaj ti zmanjka juhe. Sprejmi minljivost in življenje bo postalo lahkotnejše.

 

 

 

LAHKOTNOST

Ko sem se, ob resni bolezni lastnega otroka, ponovno zavedela kako minljiva so naša življenja, sem se znova in še bolj zamislila nad življenji, ki jih živimo. Koliko pozornosti namenjamo situacijam in ljudem, na katere ne moremo vplivati. Kako se izgubljamo v nesmiselnih prepirih. Koliko časa namenjamo pridobivanju in ustvarjanju materialnih dobrin, ki nam dostikrat jemljejo svobodo, prinašajo dodatne obveznosti in nas odvračajo od tistega, kar je resnično pomembno za našo lastno srečo, notranje zadovoljstvo in mir v duši. Kako radi ostajamo v coni poznanega in dostikrat neudobnega ter kako težko upamo stopiti v novo, neznano cono, ker ne verjamemo, da je novo lahko boljše, bolj udobno, bolj naše. Kako pogosto si dovolimo, da strahovi in prepričanja, ki niti niso naši, krojijo naša življenja. Kolikokrat utišamo svoje sanje, samo zato ker ne verjamemo vase. Kako včasih že preprostim potrebam, kot so spanje, ustrezna prehrana in obisk stranišča ne posvetimo dovolj svoje pozornosti. Kako radi se izgubljamo v divjem ritmu naših življenj, a si globoko v sebi želimo le pristnega stika s samim seboj. Kako radi prebiramo razne novice, sledimo trendom, politiki, gospodarstvu, dogajanju v svetu, pomembnim osebam…, a pozabljamo, da bi morali slediti zgolj enemu samemu – SEBI.

Zato, drago bitje, če se za trenutek ustaviš in pomisliš…
Kolikokrat rečeš DA sebi, svojim željam in potrebam? Kolikokrat res začutiš sebe, svoje telo in svoje občutke? Kolikokrat upaš izraziti svoja čustva?
Kolikokrat narediš nekaj samo zato, ker želiš ugoditi sebi? Kolikokrat si resnično ponosen nase?
Kolikokrat se obdaš z ljudmi, ki te podpirajo in cenijo? Kolikokrat upaš biti to, kdor si?
Kolikokrat si rečeš, da si popoln, prav tak kot si?

Vem, da si želiš lahkotnosti. Lahkotnosti, kakršno izžarevajo mali otroci. Zato si kdaj pa kdaj vzemi čas in opazuj male otroke…
Kako odločno izražajo svoje potrebe in kako se zmorejo boriti za svoje želje.
Kaj vse zmorejo doseči.
Kako močno verjamejo vase in kako ponosni znajo biti nase. Kako uživajo v igri in kako hvaležni znajo biti.
Kako iskreni in pristni so.
Kako razumevajoči in sočutni znajo biti.
Kako nedolžna je njihova duša in
koliko ljubezni so nam zmožni dati.

Otroci – naši največji učitelji in naša najbolj iskrena ogledala.

LJUBI IN SPREJEMAJ – sebe in druge, življenje in minljivost

Razmišljanje stranke: Priložnost, da lahko pišem o njej

… me navdihuje s ponosom in na obrazu izrisuje poseben nasmešek. Iščem prave besede, previdno tipkam po tipkovnici in skrbno izbiram misli in črke, ki bi jih sistematično zložila na belo podlago računalniškega zaslona. Previdno zato, ker sem ji neizmerno hvaležna in ne bi rada z neposrečenim izborom zaporedja besed sestavila napačne slike tako imenitne ženske, prijateljice, sogovornice, učiteljice. Učiteljice za življenje in posebne osebe, ki mi je, resnično, življenje obrnila na glavo.

Read more “Razmišljanje stranke: Priložnost, da lahko pišem o njej”