Sprejeti smrt. Je težko. O njej neradi govorimo in razmišljamo. Zaradi strahu bežimo. Bežimo v številne aktivnosti, ob katerih pozabimo zakaj smo sploh tu. Pozabimo, da ima vsak začetek svoj konec in da je bistvo med enim in drugim koncem. In kljub temu, da bi si želeli drugače, je minljivost del našega življenja. Pravzaprav, bi si želeli večno živeti?

Te dni smo z otroki gledali film Koko, kjer življenje po smrti obstaja dokler se nas živeči spominjajo, in starejši sin je ob koncu filma rekel: »Kaj ne bi bilo lepo, če bi bilo tudi v resničnem življenju tako, kot je smrt predstavljena v filmu?« Pred časom sem bila v enem od domov starejših občanov. Starostniki, na zadnji postaji svojega življenja. Nekatere je strah smrti in ostajajo. Spet drugi nimajo strahu pred koncem. Verjamejo, da je v svetu na drugi strani svetloba, mir in spokoj. Da se bodo vrnili domov, kjer so sprejeti popolnoma taki kot so in da jih bodo tam počakali vsi njim dragi. Kakorkoli si že predstavljamo življenje po tem življenju, eno je gotovo; čas ki ga preživimo vmes med rojstvom in smrtjo je edini čas, na katerega imamo kot fizično bitje vpliv.

V preteklih dneh smo svoje misli še posebej namenili pokojnim. A pravzaprav ni pomembno ali je 1. november, 1. april ali 28. februar, pokojni v naših srcih živijo vse dni v letu. O njih razmišljamo in govorimo. Ob obujanju spominov morda potočimo še kako solzo. Če smo hvaležni smo za odnos, ki je bogatil naše življenje je za odtenek lažje. Izguba bližnjega nekoliko zamaje naš čustveni svet, a nujno je, da ob izgubi pustimo bolečini, da se izrazi. Nekdo potrebuje umik od ljudi,  drugi jok,  tretji se odene v črnino,… vsak na svoj način preboleva izgubo, nič ni prav in nič ni narobe, pomembno pa je, da si vzamemo čas za žalovanje. Si dovolimo vsa čustva. Se ne delamo močnejše kot smo.

Misel na konec nas straši, a ni potrebno, da je tako. Če smrt sprejmemo kot del svojega življenja, lahko lažje v večji polnosti zaživimo svoje življenje. Zato, drago bitje, ne izgubljaj se več v nesmislih, ki ti grenijo življenje, temveč vzemi škarje in platno v svoje roke in si skroji življenje po lastnem okusu. Vzemi si čas za tebi drage ljudi zdaj, dokler so s tabo in ti z njimi. Bodi bolj sočuten do sebe. Bodi bolj razumevajoč do drugih. Sprejemaj sebe in ljudi okoli sebe. Ne izgubljaj časa za nesmiselne prepire. Išči dobro v ljudeh. Dihaj in ne pozabi živeti. Zajemaj življenje z veliko žlico, kajti nikoli ne veš kdaj ti zmanjka juhe. Sprejmi minljivost in življenje bo postalo lahkotnejše.