Minevanje, zaključevanje, spuščanje starega… ni preprosto, pa naj gre za naše odnose, kariero, naše delovanje, način razmišljanja ali življenje samo. V življenju je že tako, da se vse enkrat začne in konča. Staro umre in rodi se novo. To je preprost naravni cikel, ki ga moraš le sprejeti. Rodiš se in umreš, a znotraj tega živiš. Živiš, kot si sam dovoliš oziroma kot ti dopuščajo tvoji programi – izbira je vedno le tvoja. A ne obstaja samo konec tvojega življenja, temveč znotraj tega umirajo tudi delčki tebe in obenem se vedno znova rojevajo novi. In skozi tvojo lastno transformacijo se običajno spremenijo tudi tvoji odnosi. Nekateri tako lahko postanejo še bolj kvalitetni, drugim se žal izteče rok trajanja. Sprejeti minevanje le teh ni enostavno. Četudi ti je znotraj nekega odnosa postalo neudobno in ta ni več v skladu s tvojo dušo, je to vseeno tisto nekaj, kar poznaš, ti je domače in seveda nosi s seboj tudi lepe spomine. A življenje se ne dogaja v spominih, življenje se dogaja tukaj in zdaj, spomine na tisto lepo kar je bilo, pa lahko vedno z veliko mero hvaležnosti nosiš v svojem srcu. Pa kljub temu je težko spustiti tisto, kar si tako dolgo imel za svoje. To niso procesi, ki se zgodijo čez noč in včasih se zdi, kot da se vožnja po krožišču nikdar ne bo končala. Dokler ne pride dan, ko preprosto v starem ne zmoreš več ostati in se odločiš. Izbereš izvoz, za katerega čutiš, da je najboljši zate, pa čeprav te je ob tem strah. Ob vsem tem se nekako veseliš novega, je pa ob tem normalno, da te je strah neznanega in kaj bo to prineslo ne le tebi, temveč tudi tistim, ki so morda del te transformacije. A kljub temu se odločiš slediti sebi. Vsak dan znova, čeprav na tebe morda pritiska okolica ali pa kakšno tvoje globoko zakoreninjeno prepričanje, ki te včasih še skuša potegniti na staro pot. Ampak, če se ustaviš in zaslišiš sebe, začutiš svoje telo, takrat se ponovno zaveš čemu moraš slediti. Da, slediti moraš sebi. To ni egoizem, to je le ljubezen do sebe. Dati sebi tisto, kar sam potrebuješ. Tisto, kar tebe polni. Tisto, ob čemer zapoje tvoja duša. Tisto nekaj, ob čemer se počutiš živ in svoboden. Kajti, le tak boš največ lahko dal svetu.
Zato, drago moje bitje, naj se ti nikar ne mudi v neznano, a obenem ne presliši notranjega glasu, ki ti šepeta tvojo resnico. Bodi pogumen in zaupaj, da boš zmogel vse in da vse pride ob svojem času. Vedi, da ne bo vedno lahko, a hkrati se zavedaj, da si edino ti tisti, ki lahko poskrbi za svojo lastno srečo. Zato, poišči odgovore in srečo najprej v sebi. Imej se rad in bodi sam sebi najbolj zvest prijatelj. Zaupaj svoji resnici.