V teh dneh se še bolj zaveš izgub tvojih najdražjih. Vem, zna biti hudo. Na dan lahko privrejo spomini, solze, bolečine, obžalovanje… dovoli si vse to čutiti. In morda nekaj trenutkov nameni tudi zavedanju lastne minljivosti. Je že tako, da se rodimo in umremo, tega se ne da spremeniti. In ljudje odidejo. Nekateri mnogo prezgodaj. Drugi ostajajo in kar ne morejo prestopiti na drugo stran. Tretji bi odšli, pa jih svojci ne spustijo. Vsak v skladu s svojo dušno izbiro. A tistemu, ki ostaja je težko. Zato si ob vseh spominih dovoli žalost, a ne pozabi biti hvaležen za prav vsakega človeka, ki je bil del tvojega življenja.
Pravijo, da dokler imamo želje, da ostajamo tu, ko jih enkrat več ni, začnemo odhajati, no, edino, če nam kaj drugega prej ne preseka življenjske linije. Kakorkoli že je, je najbrž prav, še posebej, če na naša življenja gledamo kot na množico večnih inkarnacij, pri čemer so ene krajše, druge pa daljše, kakor smo si, pred ponovnim prihodom na Zemljo, izbrali sami. Vse je le del tega, kar si je naša duša izbrala za svojo lastno izkušnjo. In to moramo spoštovati.
Zatorej, v teh dneh obujaj spomine, dovoli si čutiti in bodi hvaležen. Hkrati pa se zavedaj, da vse enkrat mine, zato živi življenje skladno s tvojo dušo. Obdaj se s tistimi, ob katerih tvoje srce poje in s katerimi si ti lahko TI. Ti izbiraš, kako boš živel svoje življenje in s kom boš preživljal dragocene trenutke, in nikoli pravzaprav ne veš kdaj boste ti ali tvoji najdražji poslednjič vdihnili.
Želim ti veliko miru v srčku in ti pošiljam en topel ObjeM, Barbara
čas je za ljubezen in sprejem?