Ko staro umre, se rodi novo, vedno je minevanje, zaključevanje, spuščanje starega povezano tudi s tistim novim, nepoznanim… a ni vedno preprosto, pa naj gre za naše odnose, kariero, naše delovanje, način razmišljanja ali življenje samo. V življenju je že tako, da se vse enkrat začne in konča. Staro umre in rodi se novo. To je preprost naravni cikel, ki ga moraš le sprejeti. Rodiš se in umreš, a znotraj tega živiš. Živiš, kot si sam dovoliš oziroma kot ti dopuščajo tvoji programi – izbira je vedno le tvoja. A ne obstaja samo konec tvojega življenja, temveč znotraj tega umirajo tudi delčki tebe in obenem se vedno znova rojevajo novi. In skozi tvojo lastno transformacijo se običajno spremenijo tudi tvoji odnosi. Nekateri tako lahko postanejo še bolj kvalitetni, drugim se žal izteče rok trajanja. Sprejeti minevanje le teh ni enostavno. Četudi ti je znotraj nekega odnosa postalo neudobno in ta ni več v skladu s tvojo dušo, je to vseeno tisto nekaj, kar poznaš, ti je domače in seveda nosi s seboj tudi lepe spomine. A življenje se ne dogaja v spominih, življenje se dogaja tukaj in zdaj, spomine na tisto lepo kar je bilo, pa lahko vedno z veliko mero hvaležnosti nosiš v svojem srcu. Pa kljub temu je težko spustiti tisto, kar si tako dolgo imel za svoje. To niso procesi, ki se zgodijo čez noč in včasih se zdi, kot da se vožnja po krožišču nikdar ne bo končala. Dokler ne pride dan, ko preprosto v starem ne zmoreš več ostati in se odločiš. Izbereš izvoz, za katerega čutiš, da je najboljši zate, pa čeprav te je ob tem strah. Ob vsem tem se nekako veseliš novega, je pa ob tem normalno, da te je strah neznanega in kaj bo to prineslo ne le tebi, temveč tudi tistim, ki so morda del te transformacije. A kljub temu se odločiš slediti sebi. Vsak dan znova, čeprav na tebe morda pritiska okolica ali pa kakšno tvoje globoko zakoreninjeno prepričanje, ki te včasih še skuša potegniti na staro pot. Ampak, če se ustaviš in zaslišiš sebe, začutiš svoje telo, takrat se ponovno zaveš čemu moraš slediti. Da, slediti moraš sebi. To ni egoizem, to je le ljubezen do sebe. Dati sebi tisto, kar sam potrebuješ. Tisto, kar tebe polni. Tisto, ob čemer zapoje tvoja duša. Tisto nekaj, ob čemer se počutiš živ in svoboden. Kajti, le tak boš največ lahko dal svetu.
Zato, drago moje bitje, naj se ti nikar ne mudi v neznano, a obenem ne presliši notranjega glasu, ki ti šepeta tvojo resnico. Bodi pogumen in zaupaj, da boš zmogel vse in da vse pride ob svojem času. Vedi, da ne bo vedno lahko, a hkrati se zavedaj, da si edino ti tisti, ki lahko poskrbi za svojo lastno srečo. Zato, poišči odgovore in srečo najprej v sebi. Imej se rad in bodi sam sebi najbolj zvest prijatelj. Zaupaj svoji resnici.

Nemir, tesnoba, strah, žalost, jeza, frustracija, negotovost, občutek, da nisi dovolj, da nisi sprejet in ljubljen tak kot si… hm… neprijetni občutki, od katerih tako radi zbežimo… v hrano, opojne substance, v odnose, delo, šport… karkoli že, samo da pozabimo na ta strašen občutek v telesu. A beg nas ne bo rešil teh zoprnih obiskovalcev, le skrili se bodo in privreli na dan vedno znova ob podobnih situacijah… ostali bodo z nami, dokler jim ne bomo namenili svoje pozornosti… dokler si ne bomo dovoli čutiti to kar čutimo. Vem, ni lahko, nikakor ne, a je tako dragoceno, ko zmoremo obstati z vsemi temi sitnimi gosti, ki so naselili naše telo. Tu so. In sprejeti jih moramo. Z odprtimi rokami. Potrebno se je ustaviti in si dovoliti začutiti vse tisto, kar čutiš. Samo občuti in dovoli, da ti občutki preplavijo tvoje telo. Začuti jih in samo dihaj in bodi prisoten. Resnično jih začuti. Naj boli, naj bo neprijetno in joči, kriči, brcaj, dihaj… karkoli, samo dovoli si to čutiti in sprejeti kot del sebe. Vsi ti občutki imajo nekje izvor, najpogosteje v tvojem otroštvu, zato poišči od kje izhajajo. Spomni se situacij, v katerih si se kot otrok podobno počutil kot v tem trenutku… tam je izvor… ugotovi kaj je tisti mali deček oziroma tista mala deklica potreboval/a. Daj ji/mu to. Daj ji/mu to, kar ji/mu takrat ljudje okoli nje/ga niso znali dati. Objemi jo/ga. Izjoči vso bolečino. Dovoli si čutiti. Danes, jutri, čez leto dni.. kakorkoli, dovoli si čutiti in ozdraviti svoje rane in samo zdrži z občutki… boš videl, da bo potem lažje… in potem si sam daj tisto kar potrebuješ…morda le objem, spanec, gibanje, pogovor…
Tudi MojObjeM ti skozi djotiš, moje izkušnje in znanje lahko pomaga razumeti od kje izvirajo tvoje rane, katero svojo karakterno lastnost si sam prinesel na svet, da si dovzeten za določene situacije in občutke in kaj je smiselno uravnovesiti pri sebi, da ti bo iz dneva v dan lažje živeti s seboj in vsem tem kar občutiš. Da bo iz dneva v dan življenje postajalo vedno bolj tvoje, kajti le tvoje je in edino ti imaš vpliv na to, kako se boš počutil in kako se boš spopadal tudi s temo, ki je v tebi. V vseh nas so temni in svetli kotički. Vse to si ti, zato se le sprejmi z vsem, kar nosiš v sebi. In dovoli si lastno transformacijo, ki pa naj bo ljubeča in sočutna. Nikakor se ne obsojaj, le nežno ObjeMi vse tisto, kar nosiš v sebi.

V teh dneh se še bolj zaveš izgub tvojih najdražjih. Vem, zna biti hudo. Na dan lahko privrejo spomini, solze, bolečine, obžalovanje… dovoli si vse to čutiti. In morda nekaj trenutkov nameni tudi zavedanju lastne minljivosti. Je že tako, da se rodimo in umremo, tega se ne da spremeniti. In ljudje odidejo. Nekateri mnogo prezgodaj. Drugi ostajajo in kar ne morejo prestopiti na drugo stran. Tretji bi odšli, pa jih svojci ne spustijo. Vsak v skladu s svojo dušno izbiro. A tistemu, ki ostaja je težko. Zato si ob vseh spominih dovoli žalost, a ne pozabi biti hvaležen za prav vsakega človeka, ki je bil del tvojega življenja.
Pravijo, da dokler imamo želje, da ostajamo tu, ko jih enkrat več ni, začnemo odhajati, no, edino, če nam kaj drugega prej ne preseka življenjske linije. Kakorkoli že je, je najbrž prav, še posebej, če na naša življenja gledamo kot na množico večnih inkarnacij, pri čemer so ene krajše, druge pa daljše, kakor smo si, pred ponovnim prihodom na Zemljo, izbrali sami. Vse je le del tega, kar si je naša duša izbrala za svojo lastno izkušnjo. In to moramo spoštovati.
Zatorej, v teh dneh obujaj spomine, dovoli si čutiti in bodi hvaležen. Hkrati pa se zavedaj, da vse enkrat mine, zato živi življenje skladno s tvojo dušo. Obdaj se s tistimi, ob katerih tvoje srce poje in s katerimi si ti lahko TI. Ti izbiraš, kako boš živel svoje življenje in s kom boš preživljal dragocene trenutke, in nikoli pravzaprav ne veš kdaj boste ti ali tvoji najdražji poslednjič vdihnili.
Želim ti veliko miru v srčku in ti pošiljam en topel ObjeM, Barbara
čas je za ljubezen in sprejem?

?POVEJ…kako močno jo ljubiš…
?POVEJ…kako ti je dragocena…
?POVEJ…kaj vse na njej ceniš…
?POVEJ…kako hvaležen si, ker je del tvojega življenja…
?POVEJ…kako močno jo spoštuješ…
?POVEJ…kako se ob njej počutiš…
?POVEJ…kaj vse si se ob njej že naučil…
?POVEJ…kako rad si v njeni bližini…
?POVEJ…vse tisto, kar imaš lepega o neki osebi za povedati…
?POVEJ…in s tem darilom boš osrečil tako sebe kot njo….
?zato, POVEJ…iskreno in iz srca, le tisto, kar v sebi resnično čutiš…
?POVEJ…in nič ne pričakuj v zameno…
?le POVEJ…in se prepusti čudežu, ki ga ustvarjajo iskrene in tople
besede

Ljudje smo bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo ljubezen. To veličastno, čarobno in svetlo silo, ki premika svet na bolje. A ravno pri ljubezni se nam večkrat zatakne. Če se za trenutek ustavimo in pomislimo kaj smo se o ljubezni tekom svojega življenja naučili? Nekateri to, da moramo ljubezen iskati, se zanjo truditi, si jo zaslužiti, se prilagajati in včasih potrpeti. Drugi to, da moramo najti tisto pravo osebo, ki nas dopolnjuje in izpopolnjuje in v idealnem primeru do konca življenja tudi ostane z nami. Spet tretji ljubezen zamenjajo z željo in hrepenenjem po nečem, kar si trenutno želijo in jim drugi lahko da. Marsikdo pričakuje od partnerja, da ga bo le ta sprejemal, podpiral, cenil, odobraval, spodbujal, razumel in morda celo uresničeval vsako njegovo željo,… Seveda moramo imeti ob sebi ljudi, ki v nas prepoznavajo naše kvalitete, a iskati in morda celo zahtevati od drugega, da nam vse to dnevno »servira« v zadostni količini, tako da se bomo mi počutili cele in srečne, je po eni strani precej stresno za tistega, ki mora vse to »dostavljati«, po drugi strani pa nas vse to dela odvisne od drugih. Zato se hitro zgodi, da naša pričakovanja niso uslišana, kar si posledično lahko razlagamo tako, da nas oseba nima dovolj rada ali pa jo celo mi prenehamo ljubiti. Ko se zaljubimo v nekoga, pričakujemo, da se ne bo spremenil, a potem se zgodi ravno to, mi pa se počutimo prizadete, izigrane, užaljene. Ampak, je vse to res bila ljubezen ali zgolj navezanost na nekaj, kar smo si nekoč izbrali za svoje? Zaradi vseh svojih prepričanj o ljubezni vse prevečkrat vztrajamo v odnosih, ki so se izpeli. Trpimo in ne upamo narediti spremembe, pa čeprav vemo, da bi bila to najboljša odločitev.
Kaj pa je torej tista prava ljubezen? Prava ljubezen si nikogar ne lasti in ne kontrolira. Prava ljubezen se zaveda, da tisti drugi ni tu zato, da uresničuje naše želje, potrebe ali fantazije. Prava ljubezen ne postavlja pogojev. Pravo ljubezen čutiš ali pa ne. Na silo ne gre. Samo z razumom ne gre, potrebno jo je čutiti v srcu, v vseh svojih celicah in predvsem ljubiti in sprejemati najprej samega sebe. Biti pristen. Slediti sebi. Ko zmoremo sebe ljubiti in sprejeti take kot smo, ko se zavedamo, da je vsak od nas unikat in ima pravico biti to kar je, takrat začutimo tisto pravo ljubezen in svobodo. Nihče ni od nikogar. Nihče nikomur ne pripada in nihče ni nikomur nič dolžan. Nihče ni dolžan izpolnjevati naših pričakovanj in od nikogar nimamo pravice karkoli zahtevati kot dokaz ljubezni. Prava ljubezen ne vidi samo naše zunanjosti, temveč nas vidi globoko v dušo in včasih je dovolj samo en pogled in veš, da je na tisti strani nekdo, ki te vidi, čuti in sliši. Prava ljubezen je svoboda. Ljubezen nam da krila, da lahko letimo svobodno, da lahko ohranjamo svoj pravi jaz, da lahko kot osebnost in duhovno bitje rastemo, da smo lahko to kdor smo, brez da bi kdorkoli pričakoval od nas, da postanemo nekdo drug.
Zato, dragi moji, ne pozabite, mi smo prvi, ki moramo biti deležni lastne ljubezni. Ker si jo zaslužimo. V vsakem trenutku si lahko podarimo ljubezen. In kadarkoli jo lahko delimo med ljudi, med svoje najbližje ali med popolne tujce, vseeno je, delimo jo zato, ker jo čutimo, ker jo želimo dati svetu in v zameno ne pričakujemo ničesar. Ali, kot je meni zelo dragocena oseba nekje, nekoč dejala: »Ljubiti nekoga je nekaj čarobnega, če pa ti ta oseba ljubezen še vrača, potem pa si dosegel vrhunec svojega popotovanja.« Zato, ljubite sebe, ljubite druge in ne pričakujte ničesar v zameno, kajti že čutiti ljubezen je neprecenljivo.

Jok in solze. Žalost in bolečina. Obup in težina. Boli. Je hudo. Misliš, da ne bo nikoli minilo. Da si edini, ki doživlja to kar doživljaš. Da te nihče ne razume in podpira. Da ne boš zmogel. Da ni poti ven iz tega.
Vem, da je težko. Da je bolečina ostra in pekoča. Da si utrujen od vsega. Da nimaš več moči. Da ne vidiš izhoda. Da nimaš prave podpore in razumevanja.
Ustavi se. Prisluhni si. Joči. Joči, kolikor želiš. Pusti solzam, naj tečejo. Naj izbrišejo vso tvojo bolečino. Tvoja je in izjokati jo moraš. Vse mora ven iz tebe. Pa naj traja kolikor dolgo mora. Če so solze tu, jih ne zadržuj. Izlij jih iz sebe. Ne beži od svoje bolečine. Boš videl, tu je z namenom. Zato, vztrajaj. Zdrži. Zaupaj, da potrebuješ to izkušnjo. Da boš zaradi nje jutri močnejši. Samo sprejmi, da so solze tokrat potrebne. Da je bolečina tu z namenom. Da ti pokaže, da si ranljiv in da si lahko pristen. Ni potrebe, da zanikaš svoja čustva. Ni potrebe, da si lažeš, da je vse v redu, če ni. In ni potrebno, da si žrtev. Ne bodi žrtev. Najdi smisel svojih solz. Izlij bolečino, a zavedaj se, da s tem ni nič narobe. To je le del tebe in tvojega življenja. In bo minilo. Zaupaj, da mine. Tako kot mine vse. Vedno posije sonce, le vztrajati moraš dovolj dolgo. In nekega dne bo na tvojem licu ponovno nasmeh in pomirjenost in ti boš bogatejši za izkušnjo, ki si si jo dovolil in preko katere si se še bolj povezal sam s seboj. In preživel boš. Zaupaj. Življenje ti naloži toliko kot lahko preneseš in v takih trenutkih si dovoli biti tudi sam. Sam s svojo bolečino. Sam s svojimi solzami. A ne misli, da si sam. Ker nisi. Ker se vsak od nas kdaj znajde v tem, zato, objemi se. Vedno si lahko podariš objem. In nisi več sam. Imaš sebe. Povej si, da se imaš rad. Da si vreden. Da bo minilo, ko bo vsa žalost izjokana. In potem boš ponovno občutil lahkotnost in svojo notranjo moč. Pravzaprav, dovoli si čutiti svojo notranjo moč že zdaj. Kajti, že ko si dovoliš solze, pokažeš da si dovolj močan tudi zanje. Zato, joči in zaupaj, da je vse tako kot mora biti. Si točno tam kjer moraš biti. Vse je tako kot mora biti. Če je nekaj odšlo in si zato žalosten, se zavedaj, da mora staro vedno oditi, da naredi prostor novemu. Imej se rad in ne pozabi – nisi sam. Vedno imaš sebe. In vedno lahko najdeš koga, ki ti zmore prisluhniti.
Pošiljam ti en močan objem, ker vem, kako močno ga včasih potrebujem tudi sama.

Drago bitje…

Čas je. Ustavi se. Začuti se. Zasliši glas tvoje globine, ki te kliče k sebi. Spusti vse tisto, kar ni tvoje in te obremenjuje. Poskrbi zase. Umakni se. Ne boj se sebe, čeprav je včasih lastna samota strašljiva. Občuti vse, četudi ti je neugodno. Vztrajaj. In vedno bližje boš sebi. Vedno bližje boš svoji resnici. In vedno bližje boš ljubezni, ki tli v tebi. Podari si neskončno obilje ljubezni.

Čas je. Vprašaj se kaj je resnično dobro zate. Kaj je tisto, kar ti bo na dolgi rok prineslo notranje zadovoljstvo. Zaupaj vase in postavi se zase. Svet danes bolj kot kadarkoli potrebuje tebe, da zasiješ v vsej svoji veličini in pokažeš kdo v resnici si in v kaj resnično v svojem bistvu verjameš.

Čas je. Bodi pogumen in sledi sebi. Naj srce upravlja tvoj um in ne dovoli, da se dogaja ravno obratno. Srce deluje iz ljubezni, um vse prevečkrat iz strahu. Čas je za ljubezen in sprejemanje. In začeti moraš, a najprej pri sebi.

Zavedaj se, da se vse dogaja z namenom. Da se ponovno nekaj novega naučiš in prebudiš vse tisto, kar že predolgo spi v tebi. Čas je, da se zbudiš in zaživiš svoje življenje.

Drago bitje…

Dovoli si. Dovoli si biti drugačen. Dovoli si biti avtentičen. Dovoli si biti to kdor si. Dovoli si stopiti iz množice in pokazati svoje pravo bistvo. Dovoli si in povej na glas. Dovoli si včasih kaj pozabiti in pri tem ohraniti mirno kri. Dovoli si reči NE. Dovoli si in prosi za pomoč. Dovoli si in priznaj, da nečesa ne veš ali ne znaš.

Dovoli si uresničevati svoje želje. Dovoli si početi vse tisto, po čemer hrepeniš. Dovoli si delati spremembe, pa čeprav te bodo drugi čudno gledali. Dovoli si, da te mnenja drugih ne ganejo. Dovoli si samo opazovati ljudi in jih sprejeti take kot so.

Dovoli si vsak dan narediti nekaj, kar prižiga strast v tebi. Dovoli si umik. Dovoli si stik s svojimi mislimi in najglobljimi občutki. Dovoli si objem in dotik. Dovoli si sebe in začutil se boš. Dovoli si, da si sam sebi dovolj. Dovoli si sebe ljubiti in sprejeti – ker si to zaslužiš.

Sprejeti smrt. Je težko. O njej neradi govorimo in razmišljamo. Zaradi strahu bežimo. Bežimo v številne aktivnosti, ob katerih pozabimo zakaj smo sploh tu. Pozabimo, da ima vsak začetek svoj konec in da je bistvo med enim in drugim koncem. In kljub temu, da bi si želeli drugače, je minljivost del našega življenja. Pravzaprav, bi si želeli večno živeti?

Te dni smo z otroki gledali film Koko, kjer življenje po smrti obstaja dokler se nas živeči spominjajo, in starejši sin je ob koncu filma rekel: »Kaj ne bi bilo lepo, če bi bilo tudi v resničnem življenju tako, kot je smrt predstavljena v filmu?« Pred časom sem bila v enem od domov starejših občanov. Starostniki, na zadnji postaji svojega življenja. Nekatere je strah smrti in ostajajo. Spet drugi nimajo strahu pred koncem. Verjamejo, da je v svetu na drugi strani svetloba, mir in spokoj. Da se bodo vrnili domov, kjer so sprejeti popolnoma taki kot so in da jih bodo tam počakali vsi njim dragi. Kakorkoli si že predstavljamo življenje po tem življenju, eno je gotovo; čas ki ga preživimo vmes med rojstvom in smrtjo je edini čas, na katerega imamo kot fizično bitje vpliv.

V preteklih dneh smo svoje misli še posebej namenili pokojnim. A pravzaprav ni pomembno ali je 1. november, 1. april ali 28. februar, pokojni v naših srcih živijo vse dni v letu. O njih razmišljamo in govorimo. Ob obujanju spominov morda potočimo še kako solzo. Če smo hvaležni smo za odnos, ki je bogatil naše življenje je za odtenek lažje. Izguba bližnjega nekoliko zamaje naš čustveni svet, a nujno je, da ob izgubi pustimo bolečini, da se izrazi. Nekdo potrebuje umik od ljudi,  drugi jok,  tretji se odene v črnino,… vsak na svoj način preboleva izgubo, nič ni prav in nič ni narobe, pomembno pa je, da si vzamemo čas za žalovanje. Si dovolimo vsa čustva. Se ne delamo močnejše kot smo.

Misel na konec nas straši, a ni potrebno, da je tako. Če smrt sprejmemo kot del svojega življenja, lahko lažje v večji polnosti zaživimo svoje življenje. Zato, drago bitje, ne izgubljaj se več v nesmislih, ki ti grenijo življenje, temveč vzemi škarje in platno v svoje roke in si skroji življenje po lastnem okusu. Vzemi si čas za tebi drage ljudi zdaj, dokler so s tabo in ti z njimi. Bodi bolj sočuten do sebe. Bodi bolj razumevajoč do drugih. Sprejemaj sebe in ljudi okoli sebe. Ne izgubljaj časa za nesmiselne prepire. Išči dobro v ljudeh. Dihaj in ne pozabi živeti. Zajemaj življenje z veliko žlico, kajti nikoli ne veš kdaj ti zmanjka juhe. Sprejmi minljivost in življenje bo postalo lahkotnejše.

Ko sem se, ob resni bolezni lastnega otroka, ponovno zavedela kako minljiva so naša življenja, sem se znova in še bolj zamislila nad življenji, ki jih živimo. Koliko pozornosti namenjamo situacijam in ljudem, na katere ne moremo vplivati. Kako se izgubljamo v nesmiselnih prepirih. Koliko časa namenjamo pridobivanju in ustvarjanju materialnih dobrin, ki nam dostikrat jemljejo svobodo, prinašajo dodatne obveznosti in nas odvračajo od tistega, kar je resnično pomembno za našo lastno srečo, notranje zadovoljstvo in mir v duši. Kako radi ostajamo v coni poznanega in dostikrat neudobnega ter kako težko upamo stopiti v novo, neznano cono, ker ne verjamemo, da je novo lahko boljše, bolj udobno, bolj naše. Kako pogosto si dovolimo, da strahovi in prepričanja, ki niti niso naši, krojijo naša življenja. Kolikokrat utišamo svoje sanje, samo zato ker ne verjamemo vase. Kako včasih že preprostim potrebam, kot so spanje, ustrezna prehrana in obisk stranišča ne posvetimo dovolj svoje pozornosti. Kako radi se izgubljamo v divjem ritmu naših življenj, a si globoko v sebi želimo le pristnega stika s samim seboj. Kako radi prebiramo razne novice, sledimo trendom, politiki, gospodarstvu, dogajanju v svetu, pomembnim osebam…, a pozabljamo, da bi morali slediti zgolj enemu samemu – SEBI.

Zato, drago bitje, če se za trenutek ustaviš in pomisliš…
Kolikokrat rečeš DA sebi, svojim željam in potrebam? Kolikokrat res začutiš sebe, svoje telo in svoje občutke? Kolikokrat upaš izraziti svoja čustva?
Kolikokrat narediš nekaj samo zato, ker želiš ugoditi sebi? Kolikokrat si resnično ponosen nase?
Kolikokrat se obdaš z ljudmi, ki te podpirajo in cenijo? Kolikokrat upaš biti to, kdor si?
Kolikokrat si rečeš, da si popoln, prav tak kot si?

Vem, da si želiš lahkotnosti. Lahkotnosti, kakršno izžarevajo mali otroci. Zato si kdaj pa kdaj vzemi čas in opazuj male otroke…
Kako odločno izražajo svoje potrebe in kako se zmorejo boriti za svoje želje.
Kaj vse zmorejo doseči.
Kako močno verjamejo vase in kako ponosni znajo biti nase. Kako uživajo v igri in kako hvaležni znajo biti.
Kako iskreni in pristni so.
Kako razumevajoči in sočutni znajo biti.
Kako nedolžna je njihova duša in
koliko ljubezni so nam zmožni dati.

Otroci – naši največji učitelji in naša najbolj iskrena ogledala.

LJUBI IN SPREJEMAJ – sebe in druge, življenje in minljivost